EDspedicija je projekt, ki smo ga kot ekipa pred nekaj leti spravili na svet z namenom navdihniti ljudi k športu in aktivnosti. Takrat je zadeva izpadla res cool in, ker smo celo zadevo tedaj tudi posneli in dokumentirali, smo z videom o enem vdihu, kolesu in najvišji gori uspeli priti celo na nekaj filmskih festivalov.
Letos pa so Slovenijo prizadele hude poplave. In, ker se kot Sported klub čutimo odgovorne, da pomagamo ljudem okoli nas, smo se odločili, da tudi pri odpravi posledic poplav, pomagamo kot najbolj znamo. S športom in navdihom! Tako smo se odločili, da ponovimo EDspedicijo, a smo tokrat elementu navdiha, dodali še dobrodelno noto.
Kaj je EDspedicija?
Je športni podvig, sestavljen iz gorskega teka, cestnega kolesarjenja in potapljanja na vdih, katerega cilj je premagati točno določeno pot z najvišje točke Slovenije (Triglav), na najglobljo točko Slovenije (morski Triglav), v čim krajšem času. To v naravi predstavlja 14 km teka / hitre hoje s Triglava na Pokljuko, 210 kilometrov kolesarjenja s Pokljuke v Piran in potop na vdih (brez jeklenke) na najglobljo točko slovenskega morja. Ta se lahko dnevno tudi spreminja zaradi plimovanja, a znaša nekje med 38 in 40 metrov. Cool koncpet avanturističnega športanja, z najvišje točke na najglobljo, v čim krajšem času.
Dobrodelni kilometri
A kot rečeno, športu in navdihu smo dodali še dobrodelnost. Vsak opravljeni kilometer teka in kolesarjenja je prinesel 1 € in vsak opravljeni meter potopa, ravno tako.
Liga izrednih ljudi
Da pa bi lahko zbrali čim več kilometrov, smo k sodelovanju povabili tudi druge. Enako misleče, športne in avanturistične duše, ki radi pomagajo drugim in hkrati premikajo meje. Kot pričakovano, so se na povabilo odzvali res izredni ljudje in podporniki. EDspedicija 2023 je tako bila veličastna, srčna in čustvena.
Štart, Triglav, ponedeljek 11. september ob 4:30
EDspedicije se je lahko udeležil vsak v dobri telesni kondiciji, vajen gora, kolesarjenja, teka, vode. Seveda se ni bilo potrebno udeležiti vseh 3 panog. Teh sva se udeležila le 2, Jernej Celestina, poklicni vojak in glasbenik, ter jaz. Midva sva bila tista, ki sva šla all in, od vrha do podna, ostali udeleženci so lahko izbirali v katerem delu želijo sodelovati. Ekipa sedmih se nas je povzpela na Kredarico že dan prej, v nedeljo, kjer smo “prespali” in v ponedeljek zjutraj ob 3.10 pričeli z vzponom na štart, na vrh Slovenije.
4:30 je bil čas za štart. V popolnoma jasni noči, pod zvezdami in v brezveterju smo se pognali proti Pokljuki. Trasa je peljala preko Planike, Vodnikovega doma in Studorskega prevala na Rudno polje na Pokljuki.
Ker je časovni plan veleval lovljenje 15 urnega time limita za celoten podvig, je bilo potrebno biti kar konkreten s korakom. 1000 brcnjenih kamnov, 1 zlomljeno pohodniško palico in nekaj žuljev kasneje, sem v predčasnem tempu dosegel cilj prve etape, Rudno polje. Z nekaj minutnim zamikom so sledili še ostali, a kar je najpomembneje, bili smo znotraj časovnega plana.
8:30, Pokljuka, menjava opreme in priprave na kolesarjenje
Na Pokljuki nas je že čakala spremljevalna ekipa, kamerman, kolesarska ekipa Vitalgo in Nika Bratovič. Nika, crossfit tekmovalka in trenerka, se nam je pridružila kot kolesarska izzivalka, medtem ko nas je ekipa Vitalga vzela pod okrilje prehrane in spremljevalne kolesarske ekipe na turi Pokljuka – Piran. Hrana je na takih zadevah vedno izziv. Jesti prav veliko ne moreš, niti nebi mogel tako veliko pojesti kolikor v istem času porabiš. A Vitalgovci imajo skrivni recept v obliki produkta, ki ga krasi brand Crown nutrition. Z njihovimi geli in ploščicami sem presenetil samega sebe. Instantna absorbcija, mir želodca in balzam za presnovo, energije pa za izvoz. Sem se že bal da bom carino moral plačati. 🙂
9:00, štart kolesarske etape ali kako je 30 = 40 🙂
Matematika je bila dokaj preprosta, okoli 17h bi morali biti v Bernardinu, kjer so čakali čolni za potop. Cca 8 ur za cesto torej, kar je velevalo cca 26 km/h povprečne hitrosti, oz. za voljo izogiba eksplozije mojega in Jernejevega motorja, ker sva imela že Triglav pod kapo, hitrost po ravnem največ 30 km/h. Pri takih podvigih je vedno izziv ujeti ravnovesje med dobrim časom, ki terja napor in tem, kar te še čaka, ko stopiš s kolesa. Z Jernejem nisva smela iti na polno do Pirana, saj naju je tam še čakal potop na vdih. Če se skuriš na kolesu, je ideja o prostem potapljanju na velike globine enaka pretepu 2 dojenčkov, kjut in smešna.
In tak je bil tudi plan. Ekipi Vitalga so bila dana jasna navodila, a kolesarski gen je res nekaj posebnega. To že nekaj časa opažam pri kranjskih kolesarjih. Tam veljajo druga pravila 🙂 … Ko se gre vozit s pogovornim tempom, to pomeni, da se boš lahko pogovarjal doma, ko bo konec. Ko greš vozit cono 2, to pomeni vse kar je nad cono 2. In ko greš vozit z max hitrostjo 30 km/h, vedi, da se boš peljal tudi preko 40km/h. 🙂 O happy happy joy joy!!!
A kako nebi razvil simpatije do Vitalgovcev. Bolj srčnih kolesarjev še nisem srečal. So ekipa sestavljena iz nekaterih nekdanjih vrhunskih športnikov in odličnih rekreativnih kolesarjev. In peljejo se kot rakete. Z njihovo pomočjo smo dosegli Bernardin v dobrih 6 urah vožnje, kar je pomenilo povprečno hitrost okoli 30 km/h. Ja, tako je to, najbrž se nismo dobro razumeli, jaz sem govoril o max. hitrosti, a v kranjskem jeziku max. pomeni povprečno. 🙂 Žrtve pa so nažalost bile, Jernej je pri dobrih 110 km pregorel. Krči so bili prehudi, zid je pač huda zadeva, ko butneš vanj. A nič zato, kolo na spremljevalni avto in karavana gre naprej.
No, nikakor pa ne bom pozabil Vrhniškega klanca, ko se nam je pridružil tale gospod v Adriinih barvah.
Kristjan Koren nas je razveselil s svojo udeležbo. Srečali smo se na Vrhniki, konkretneje na začetku Vrhniškega klanca. Seveda je Kristjan takoj šel na vleko in… ostalo si lahko predstavljate. Cankarjevsko počutje in vzpon obarvan v tematiko teka za vozom, pa so bili občutki, ki so po mojem prevevali prav vsakega od nas.
Policistka se je zaljubila v nas
Seveda brez policije ni šlo. Ker je skupina kolesarjev in spremljevalno vozilo šlo nekomu v nos nas je prijavil in na cesto je bila poslana patrulja. In ko smo ravno zapeljali na pit-stop na Logaškem petrolu, nas je tam prestregla marica. Glavna policistka in 2 mlajša policista so korektno opravljali svoje delo. A ko smo se pogovorili, jim razložili, da delamo dobro delo, in se dogovorili za način vožnje za naprej, je bilo zadreg konec. Seveda pa je gospa policistka, ko je pričela malo razbirati vsem slovencem znane face (Robi Kranjec, Jernej Dežman, Kristjan Koren,…), tudi postajala vedno bolj mehka. Na koncu je že izrazila željo, da gre naslednjič z veseljem z nami.
Na poti žal ni šlo brez defektov. Robi K. je spustil mleko :-). A je glavni serviser EDspedicije, Grega Kok, zadevo rešil v 3 minutah in 47 sekundah.
All in all, vrhunska vožnja, polna hitrosti, zadovoljstva in na koncu tudi že precejšnje utrujenosti. Sam sem v Kopru pričel čutiti posledice zadnjih 24 ur, ki so bile v znamenju vzpona na Triglav, teka s Triglava, vročih hitrih kilometrov. A Bernardin je bil tu.
Na cilju 2. etape izziva, in pred izzivom z veliko neznanko
Čeprav sem se zavedal veličine napora, ki ga terjata trail run in kolesarjenje, me je dejansko od celega izziva najbolj skrbel tisti zaključni del, kjer porabiš minimalno energije, kjer niti dihaš ne 🙂 . To je bil končni potop. Potop na vdih na najglobljo točko slovenskega morja.
Zakaj me je skrbel potop? No, če že laično pogledaš, po vseh opravljenih tekaških in kolesarskih kilometrih, inutuitivno veš, da potop na 40 metrov z enim vdihom izgleda kot čudna ideja. A v tem sem videl izziv. Edino kar je, nihče od nas, niti na kogar koli sem se želel obrniti tekom priprav, ni imel izkušenj s potapljanjem na ta način. To nam je bila dejanska neznanka. Ker gojim apneo oz. potapljanje na vdih že nekaj let in sem se imel priložnost učiti od najboljših, se mi osebno ni problem potopiti na 40 metrov z enim vdihom. Ampak, ko sem spočit, umirjen, sproščen, kot moraš pri tovrstnem potapljanju pač biti. Povsem druga zgodba je potopiti se po takem podvigu, kjer umirjenost, sproščenost in spočitost delujejo kot pojmi komedije. Preprosto nismo vedeli, ali je to izvedljivo, kako bo odreagiralo telo.
Tekom priprav sem izvajal kombinacijo kolesarskega “šprinta” na relaciji Ljubljana – Bled, kjer sem takoj skočil v jezero in se potopil do dna. Ugotovitve so bile zanimive. V globino je šlo lažje, nazaj hudičevo težje. Ups!!! Neugodna situacija. Pa vendar, telo sem navajal na tovrstni prehod in najmanj kar je, se je telo navadilo odzvati na menjavo takega okolja.
Ko smo prispeli v Bernardin, je tam že čakal čoln. Z Jernejem sva si vzela nekaj časa za umirjanje in meditacijo, potem pa je bil čas za akcijo. Skok iz kolesarske opreme v neopren in gremo dalje.
Velika neznanka veleva zagotovitev velike varnosti, v primeru da gre kaj narobe. In tako smo tudi postopali. Tele 3 face so bile tekom potopa odgovorne za moje življenje. Če sem že moral komu zaupati v roke svoje življenje, sem to zaupal najboljšim kar jih poznam. Samo Jeranko, vrhunsk prosti potapljač, eden boljših na svetu, Gašper Predanič, nekdanji atlet in priznani fitnes strokovnjak (v zadnjih letih je razvil tudi škrge 🙂 ) in Janez P. Grom, slovenski Indiana Jones, raziskovalec in avtor, pa so bili dovolj nori, da so verjeli vame in prevzeli varovanje mojega potopa.
A tudi pod vodo nisem bil sam. S seboj sem imel prav posebnega angela varuha, ki pa je tokrat krila zamenjal za plavuti. Robert Kranjec je za piko na i, po vseh prekolesarjenih kilometrih, bdel v globinah slovenskega morja v polni avtonomni opremi.
In potem je bil čas za potop. Iz izkušenj s priprav sem vedel, da imam na voljo samo 2 poizkusa. Enega vedno porabim za ogrevalni potop. In tudi sedaj sem ga. Po nekaj minutnem lebdenju in umirjanju na vodi, sem rutinirano opravil ogrevalni potop na dobrih 20m. Tekom potopa sem čutil močan puls, umirjen, a močan in navzdol je šlo “smooth”. Ko pa sem obrnil… Ojoj, gorčica domača. Noge so zapekle še isto sekundo in pot na površje je bila ena sama kalvarija. Boleča in skeleča. Hipoksije nisem občutil, a to je po celodnevnem naporu lahko varljivo.
Na voljo sem imel samo še en poizkus. Če ta nebi uspel, potem bi bilo z izzivom konec. 3. poizkus bi bil namreč preveč tvegan in bi izzival kakšen globinski black out.
Ko sem ekipi na površju zaupal težavo in pomislek, je lepo stopila na plano izkušenost le te.
Masaža je naredila čudež. Ko sem pričel z 10 minutnim protokolom umirjanja, sem v 3 minuti začutil tisti efekt zračnice, ki spusti. To mi je dalo tisto mentalno in notranjo mirnost in prepričanje, da bo sedaj potop uspešen, saj se bom lahko sprostil do te mere, da bom na poti v globino porabil čim manj energije in kisika. Vedel sem, da me na poti nazaj čaka pekel v nogah, ki bo tudi vplival na povečan padec kisika. A ker sem vedel, da imam ob sebi vrhunsko safety ekipo, me tudi misel na morebitno hipoksijo in black out zaradi utrujenosti ni vznemirjala.
Globina nas je sprejela
Bil sem umirjen in sproščen, kolikor sem lahko bil v takem stanju in to je zadoščalo. Od 25 metra dalje, je zavladala čista tema. Varnostna zanka s katero sem bil pripet na vrv ob kateri se spuščaš, mi je zagotavljala, da ne odtavam v prazno, kar bi rezultiralo v popolni izgubi orientacije na globini. Spuščal sem se tik ob vrvi, da sem jo lahko videl in odšteval piske na potapljaški uri, ki so mi sporočali globino. Na 30 metrih sem končno zaznal žarek svetlobe, ki je prihajal s svetilke, ki jo je Samo spustil na dno pod “bottom plate”. Čakal sem še en pisk, ki mi bo dal vedeti, da sem na globini 35m in da bo potrebno pripraviti se na obrat. Le tako sem nareč lahko varno obrnil, ne da bi z glavo dosegel večjo globino, kot jo slovensko morje omogoča. In le tako sem lahko na dnu našel in prinesel nazaj na površje slovensko zastavo, ki jo simbolično vedno prinesemo na cilj EDspedicije.
Zagrabim zastavo, izvedem obrat, kar ekipa na površju zazna, saj ob obratu vedno potegneš za vrv. Skušal sem se čim bolj sprostiti. Brado k vratu, sprostiti ramena in podoživljam Samove beseda s površja ko sem se umirjal pred potopom…”mišice bodo vzdržale”. Noge pa v pekel. Ko sem priplaval na globino 25 metrov, me je tam že pričakal Samo in z menoj plaval proti površju. Na 15 metrih naju pričaka še Janez, na 10-ih Gašper. Trojna varovalka, ta potop je tako varen, da sem lahko 200% sproščen. In potem…
Uspeh
Prvi vdih, drugi vdih, tretji vdih,… I am ok!!! V trenutku me preplavi očutek evforije in zadovoljstva. Uspeli smo. Naredili smo nekaj posebnega, drznega, dobrega. Bilo je težko, umiranje na obroke, a končno zadovoljstvo je bilo vsaj tako veliko kot napor. In zato radi počnemo take stvari.
Kaj naj rečem?
Solidarnost, tista pomoč drugemu na svoj račun, je bila rdeča nit letošnje EDspedicije. Ne samo, da smo s kilometri zbrali lep kupček denarja za druge, temveč smo tekom izvedbe EDspedicije tudi sami doživljali veliko solidarnost drug do drugega in požrtvovanje. Brez te, solidarnosti znotraj širokega tima, solidarnost celotnega tima do Slovenije, ki je utrpela poplave, nebi bila mogoča. In zato je EDspedicija nekaj posebnega. Ker uteleša šport, navdih in tisto najbolj pristno, najbolj čisto obliko solidarnosti in ekipnega duha, kar jih je.
Sported tim, u rock!